Pira: kaj je in iz česa je narejena, vsebnost kalorij, hranilna vrednost in koristne lastnosti

Pira (v številnih virih - pira pšenica) je ime skupine rastlin, ki so "predniki" sodobne pšenice. Za pridelek je značilna visoka krhkost klasov in gosta filmska prevleka zrn. Poleg pšenice lahko njen "sorodnik" imenujemo bulgur. A razlika med piro in bulgurjem je v tem, da je slednji poparjen in dodatno posušen.

Pridelek je ena najstarejših žit, omembe o njem najdemo v Svetem pismu in Stari zavezi. Piro so gojili že v 6-5 tisočletju pred našim štetjem v starem Egiptu, Babilonu, Armeniji in Mali Aziji. Kasneje se je razširil na ozemlje sodobne Bolgarije, Švedske in Poljske. Dežele, ki so danes ruske (območje Volga-Kama), je »doseglo« šele v 5.–2. stoletju pred našim štetjem. e., in ni postal priljubljen takoj, ampak šele v 18. stoletju. Kasneje so piro nadomestile bolj produktivne sorte trde pšenice in do nedavnega so le redki običajni ljudje vedeli, kaj to je. In v našem času, zahvaljujoč popularizaciji zdrave prehrane, je ta kultura spet postala povpraševanje.

Iz česa je narejena pira?

V skupino pira spadajo tako divje kot gojene vrste pšenice. Združujejo jih nezahtevnost, zgodnje zorenje, odpornost na bolezni in značilna rdečkasto rdeča barva zrna. Torej, pira je narejena iz naslednjih sort pšenice:

• dvozrnica;
• Boeotian;
• "Urartu";
• einkorn;
• einkorn;
• črkovano.

Prve 3 sorte veljajo za divje, ostale se gojijo. Oba odlikuje nenavaden okus končnega izdelka. Tako žito pusti rahel priokus po oreščkih in ima v aromi značilne note, zaradi katerih je le na daleč podoben vonju večine žit.

Druga značilnost pire pšenice je, da jo lahko gojimo le v okolju varnih območjih. Vsi deli rastline so zelo dovzetni za kemikalije in jih lahko kopičijo. Zaradi tega agronomi zavračajo uporabo gnojil pri gojenju pire.

Kaj vsebuje 100 gramov pire

Za razliko od sodobnejših sort pšenice in številnih drugih žit, pire ni mogoče križati z drugimi poljščinami. To pomeni, da je rastlina ohranila svojo bogato sestavo v izvirni obliki.

Ne glede na to, iz katerega žita, divjega ali gojenega, je pira pridobljena, vsebuje naslednje koristne elemente:

• amino kisline;
• B vitamini;
• vitamin K;
• vitamin PP;
• celuloza;
• železo;
• kalcij;
• magnezij;
• natrij;
• selen;
• fosfor;
• cink.

Energijska vrednost pire je 286,9 kcal na 100 g, vsebnost beljakovin je 11/2,3/50,3 g ogljikovih hidratov.

Izdelek človeku prinaša precejšnje koristi, saj je v nekem smislu »super hrana«. Redno uživanje pire vam omogoča, da nasičite telo s snovmi, potrebnimi za normalno delovanje, izboljšate prebavo, zmanjšate raven "slabega" holesterola v krvi, normalizirate presnovne procese in zaščitite notranje organe, kožo in lase pred toksini.

Vendar pa ni živila, ki bi bilo koristno vsem brez izjeme.Ker je pira bogata z glutenom, je ne smemo vključiti v prehrano ljudi s celiakijo ali individualno intoleranco na izdelek.

Vrste pirinih žit

Sorte pire delimo na membranaste in golosemenke. Slednja sorta je bila razvita relativno nedavno - njena posebnost je, da je zrna lažje ločiti od lupin. Zaradi tega je takšne surovine lažje predelati, njihova celovitost pa ni ogrožena pri mlatvitvi.

Znana je tudi sorta pire, imenovana "pšenica iz Garfagnana", poimenovana po regiji v severozahodni Toskani. V bistvu je ta sorta Einkorn.

Pira prihaja v prodajo v obliki celih zrn, zdrobljenih žit, kosmičev in moke. Prav zrna veljajo za najbolj uporabna, saj so podvržena manj intenzivni predelavi in ​​zato ohranijo vse koristne lastnosti žit.

Kaj se pripravi iz pire: 10 priljubljenih jedi

Glede na to, iz česa je narejena pira, postane jasno, da jo lahko v kulinariki uporabljamo skoraj enako kot »navadno« pšenico. Torej, glede na izdelek, ki ga pripravijo:

• mesne in zelenjavne juhe;
• enolončnice;
• kaša z mlekom in vodo;
• priloge k mesu, perutnini in ribam;
• enolončnice;
• solate;
• omake;
• pečenje;
• Sladica;
• hranljive mešanice prigrizkov, ko kefirju ali jogurtu dodamo pirine kosmiče.

Pri pripravi pekovskih izdelkov velja upoštevati, da pirina moka zaradi majhne količine glutena v sestavi ne more v celoti nadomestiti pšenične moke. V tem primeru bo testo lepljivo, ne bo vzhajalo in se ne bo speklo. Zato kuharji uporabljajo kombinirano možnost: vzamejo moko v razmerju 1 del pire na 2 ali 3 dele pšenice.

Kako izbrati kakovostno piro v trgovini

Pri nakupu pire je bolje izbrati izdelek v prozorni embalaži - tako lahko ocenite videz in stanje zrna. Visokokakovostna žita imajo naslednje lastnosti:

• jantarna barva zrn;
• odsotnost tujih nečistoč in sledi žuželk;
• homogena vsebinska sestava.

Poleg tega morate paziti na celovitost embalaže in pogledati na rok uporabnosti. Praviloma je 12 mesecev. Kakovost žitaric, ki jih proizvajalec dovoljuje daljše skladiščenje, je zelo dvomljiva.

Po nakupu pira ne smemo pustiti v vrečki ali škatli, temveč jo prelijemo v dobro zaprto posodo, najbolje stekleno. Strok česna, limonina lupina ali lovorov list, ki ga položite na dno posode, bodo pomagali preprečiti pojav hroščev. Zaloge je treba hraniti v temnem in suhem prostoru pri temperaturi do 20 stopinj. Nekatere gospodinje hranijo piro v hladilniku.

Kakšna je razlika med piro in pšenico?

Ko smo podrobno razumeli, kaj je pira, je enostavno razumeti, kako se razlikuje od sodobnih sort pšenice. Razlike so v naslednjih merilih:

• videz klaskov – pira je bolj podobna rži;
• gostejši film na zrnu - pri nekaterih sortah pire niso prekrite z eno, ampak z več filmskimi plastmi;
• visoka odpornost na bolezni in škodljivce - za razliko od pšenice pira ni dovzetna za okužbe in napade parazitov;
• barva zrn - pri pšenici so manj svetle;
• okus – pirina kaša nejasno spominja na biserni ječmen in ima tudi edinstvene "oreščaste" note.

Poleg tega polnozrnata pirina žita pred kuhanjem zahtevajo dolgo namakanje, od 4 do 8 ur, pšenična pa ne zahteva tako dolge priprave.